50 let organizirane skrbi za civilne invalide vojn Slovenije
»Civilni invalidi vojn smo bili od leta 1952 pa vse do leta 1968 enotni v mišljenju, da bi otroci ponesrečenci z vojaškim materialom morali biti deležni posebnega varstva države, tako kot so bili tega deležni vojni invalidi iz 2. svetovne vojne.
Ta zamisel o upravičenosti varstva za civilne invalide vojn se je porajala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer je bilo skupaj po vojni približno 60 otrok z invalidnostjo zaradi vojne.
Prvi pobudnik takega razmišljanja je bil Pavle Janežič iz Ljubljane, saj je bil najstarejši med to šolsko mladino in je kot dijak gimnazije Vič nas ostale učence usmerjal v razmišljanje o upravičenosti do invalidnin.« To je v povedal Jože Zupanc v svojih spominih na čase, ko so si, kot otroci in mladostniki, ki so se poškodovali z opuščenim vojnim materialom, zadali cilj – poškodovani z opuščenim vojaškim materialom smo upravičeni do invalidnin. Leta 1969 so uspeli in dosegli prvi zakon, ki je zagotavljal varstvo najtežjim civilnim invalidom vojn. A to je bil šele začetek.
Ti fantje, ki so odrasli v gospode, so se odločili, da civilni invalidi vojn potrebujejo organizirano skrb, to je organizacijo, ki jih bo zastopala in tako mogoče na nekoliko lažji način vodila razgovore z državnimi organi v nadaljevanju njihovega boja za varstvo civilnih invalidov vojn.
22. decembra 1970 se je tako v dvorani Skupščine občine Ljubljana-Vič zbralo na ustanovnem občnem zboru … civilnih invalidov vojn Slovenije in ustanovili so Zvezo civilnih žrtve vojn Slovenije. S tem so bili postavljeni temelji za organizirano skrb za civilne invalide vojn Slovenije. Prvi predsednik je bil Štefan Mrvar. V letih 1971 in 1972 pa so bila ustanovljena po Sloveniji še lokalna društva in sicer v Celju, Kranju Ljubljani, Novi Gorici, Novem mestu in Mariboru.
50 let kasneje, v letu 2020, smo imeli namen to lepo obletnico proslaviti prav na dan ustanovnega občnega zbora, torej 22.decembra s slavnostno akademijo. Žal nam je epidemija COVID-19 prekrižala naše načrte in čeprav smo skoraj do zadnjega upali, da bomo vsaj v okrnjeni obliki lahko izpeljali obeležitev tega, za civilne invalide vojn, velikega praznika, se ni izšlo.
Ob tej priliki bi se želeli vsem, ki prostovoljno delujete na področju skrbi za civilne invalide vojn in ste aktivni tako na Zvezi kot lokalnih društvih (nekateri od vas že od pionirskih let), zahvaliti za vaš čas, voljo, energijo in vse ostale prispevke, ki ste jih v vseh teh letih bili pripravljeni dati drugim. Z vsem spoštovanjem en velik HVALA.